PRAV LEPA JE KOROŠKA FARA

Pred prvo svetovno vojno so bile meje med Avstro-Ogrsko, del katere je bilo tudi današnje slovensko ozemlje, in Italijo drugačne. Koroška je segala do Tablje (Pontafl/Pontebba). Nesporno so prvi prebivalci v zgornjem delu Zgornjesavske doline (od Rateč do Rut) zagotovo prišli s Koroške, kar se je stoletja odražalo v njihovem narečju. Njihov govor je po prvi svetovni vojni zaradi
družbenopolitičnih razmer, kot je pisal narečjeslovec Fran Ramovš, prešel v hibridno narečje, ki skozi desetletja postaja vse bolj gorenjsko.

Upravno je celotna Zgornjesavska dolina z Belo Pečjo (Weisswenfels, Fusine in Val Romana) sodila pod deželo Kranjsko, vseeno pa so bili ljudje zaradi svojega izvora vsaj do konca prve svetovne vojne navezani bolj na Koroško. Ratečani so govorili zelo podobno kot Ziljani na Koroškem; Korenci, Borovci in Rutarjani pa so govorili bolj podobno Rožancem s Koroške. Kulturne, ekonomske, družinske in verske vezi je prekinil razpad Avstro-Ogrske monarhije po prvi svetovni vojni, ko smo Slovenci za več kot 70 let postali del različnih jugoslovanskih političnih tvorb.

Vseeno pa smo nekateri ohranili naše lepo narečje. Govorili smo ga doma in s pogovorno slovenščino smo se srečali šele ob prihodu v šolo. S prijatelji z avstrijske Koroške, med katerimi je tudi Simon Trießnig, ki živi v Ločah nedaleč od Baškega jezera, še danes najdemo veliko skupnih narečnih besed in priznati moram, da Slovence na avstrijskem Koroškem prav zaradi svojega “materinega” jezika – korenščine zelo dobro razumem. Več o tem narečju se lahko naučite tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=kCpjgvMMQ5k&t=3s

Tudi pesmice, ki smo jih včasih z družino peli, izvirajo s Koroške, le malce smo jih priredili zase:

Prav lepa je karenška fara,
še lepši je karenški zvon.
Če te kdu bara, ad kod spa ti dama,
s prelepega Padkorena.

M. P.