SLOVENŠČINA

Zagotovo ste naleteli na številne venetske teorije. Po nekaterih naj bi naš jezik na tem prostoru Evrope in širše obstajal že tisočletja. Med praslovanske in celo indoevropske prvine zagotovo lahko uvrščamo dvojino. Jezikoslovci in zgodovinarji si še vedno niso edini, ali naš jezik sodi med južno- ali zahodnoslovanske jezike.

Lahko smo ponosni na Brižinske spomenike iz 10. in 11. stoletja, na Stiški rokopis iz leta 1428 in na Rateške rokopise iz druge polovice 14. stoletja. Lahko na Trubarja, ki je v 16. stoletju napisal Abecednik in Katekizem, ali na Dalmatina, ki je v letu 1583 v slovenski jezik prevedel Sveto pismo. Takrat številni večji narodi še niso mogli brati Biblije v svojem jeziku. Ponosni smo na Prešerna in njegove Poezije, s katerimi je postavil slovensko pesništvo ob bok najelitnejši evropski poeziji, pa na Cankarja, ki je s svojimi deli opozarjal na tedanje politične razmere v državi, in na Aljaža, ki je naš simbol Triglav za vedno otel pred potujčenjem.

Ponosni smo lahko, da je dvamilijonski narod, ki je večino svojega obstoja preživel pod jarmom različnih gospodarjev in bil ves čas obdan s številnimi velikimi narodi, več kot tisoč let obdržal svoj lastni jezik.

Kot bi rekel Trubar in kot smo zapisali na slovenski evrski kovanec: »Stati inu obstati.«

Nekaj o nastanku slovenskega jezika lahko preberete na spodnji povezavi: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/kako-in-kdaj-je-nastal-slovenski-jezik?Open

M. P.