LIPA

Nekoč so ljudje verjeli, da imajo drevesa dušo. Tako so si narodi izbirali svoja drevesa, ki so jim pomenila svetinjo. Cedro so častili stari Feničani. Kelti in kasneje Germani, danes pa Nemci, so si izbrali hrast, Rusi prisegajo na brezo, oljko ljubijo Grki, alpski Slovani in danes Slovenci pa prisegamo na lipo. Že na pečatu iz 13. stoletja najdemo na karantanskem klobuku štiri lipove liste. Lipovi cvetovi so bili od nekdaj del domače lekarne, lipo je posekal junaški Martin Krpan, da si je naredil kij, s katerim je ugnal v kozji rog strašnega Brdavsa. Številne vasi po Sloveniji imajo še danes v svojem središču vaško lipo. Pod njeno senco so se od nekdaj vrstili pomembni vaški dogodki. Tu so bile veselice in plesi, tu so se davno zbirali vaški poglavarji in tu so potekala vaška svetovanja.
Ko so se naši predniki ubranili kake nevarnosti, npr. turških vpadov, so posadili lipo. To slovensko drevo opevajo številne ljudske pesmi, najdemo ga v slovenskih pregovorih. Za najstarejšo lipo pri nas velja Gogalova lipa v dolini Radovne, katere starost nekateri ocenjujejo celo na 800 let. Visoka je skoraj 24 m, njeno deblo pa ima v premeru dobra dva metra. Lipov list je bil tudi prvi turistični simbol neodvisne Republike Slovenije. Očitno je tudi moj rod rad posedal pod lipo in delil nasvete (sam sem mladost preživel v Podkorenu pod lipo), zato smo ohranili lep slovenski priimek, ki sem ga s ponosom prenesel na svojo ženo in najine otroke – Podlipniki smo.