KRANJSKA ČEBELA

Kranjska čebela ali sivka velja ze najbolj marljivo med čebelami, saj je pozimi zelo varčna s hrano, poleti pa leta na pašo v povprečju deset dni dlje od drugih čebel. S poznavanjem čebelarstva in s kranjsko čebelo se je že v času cesarske Avstrije izkazal Anton Janša z Breznice na Gorenjskem. Njegova “Razprava o rojenju čebel” iz leta 1771 velja za pionirsko delo na področju čebelarjenja po svetu. Cenila ga je celo cesarica Marija Terezija. Čebelarjenje po navodilih slovenskega mojstra je predpisala za celotno cesarstvo.

Čebela je pri nas tako cenjena, da v nasprotju z drugimi živalmi ne pogine, pač pa umre. Še iz časov, ko so naši predniki s sekiro v roki iskali panje divjih čebel v deblih dreves, ostaja rek, da ko se nam kaj dobrega zgodi, nam pade sekira v med.

Poslikane deščice, ki zapirajo panje in so nastajale od 18. stoletja dalje, so značilne predvsem za Gorenjsko in slovensko Koroško. Razširile so se po vsej Sloveniji. Okoli 50.000 različnih nabožnih, posvetnih in domišljijskih motivov je krasilo panje različnih čebelarjev, panjske končnice pa so postale slovenska posebnost.

Veliko na področju poznavanja kranjske čebele in širitve njenih panjev po svetu je ob koncu 19. stoletja opravil čebelar Mihael Ambrožič iz Mojstrane. Pridnost, marljivost in varčnost so bile lastnosti, ki so bile lastne tako kranjski čebeli kot tudi Kranjcem.

Več o čebelarstvu na Slovenskem lahko preberete na spodnji povezavi: http://www.czs.si/content/A2

M. P.