CELJSKI GROFJE
Prvič se pojavijo v 12. stoletju kot Žovneški gospodje iz Savinjske doline.
Če plemiško družino postavimo v perspektivo tedanjega časa, je brezpredmetno ugibati, ali so bili slovenskega ali nemškega rodu, saj v njihovih časih nacionalna pripadnost ni igrala velike vloge. Glede na to, da so njihova imena zapisana nemško, lahko razmišljamo o germanskem poreklu, glede na to, da takrat ni bilo prav veliko slovenskih zapisov in da so se poročali z južnoslovanskimi nevestami, pa smo lahko takoj v dvomih. Vsekakor so bili tako kot večina tedanjih plemičev na območju današnje Slovenije dvojezični. In ne bomo se dovolj zmotili, če povzamemo zgodovinarja, Igorja Grdino, ki je zapisal: “Najverjetneje se niso imeli ne za Slovence (arhaični izraz za Slovane) in ne za Nemce — bili so predvsem sebi lastni.”
Vsekakor smo na Celjske grofe lahko ponosni, saj so bili do leta 1456 in njihovega propada najmočnejša plemiška družina na Slovenskem. Zato je prav, da v grbu na zastavi Republike Slovenije še danes najdemo tri rumene celjske zvezdice.
Dosegli so enakovreden položaj s Habsburžani, imeli medsebojno dedno pogodbo in če Ulrika II. (Urha) ne bi pri Kalemegdanu v Beogradu zahrbtno umorili, bi prav lahko Celjski grofje v drugi polovici prejšnjega tisočletja dosegli moč in slavo Habsburžanov. Tedaj bi Celje morda pomenilo toliko, kot stoletja pomeni Dunaj.
Zagotovo so najbolj burili duhove neomajni Herman II. in njegova otroka Friderik II. in Barbara Celjska.
Friderik se je nesmrtno zaljubil v Veroniko Deseniško, ki pa ni bila dovolj modre krvi in je oče zato vezi nasprotoval. Friderik je bil poročen z Elizabeto Frankopansko, s katero pa sta imela kar nekaj zakonskih težav. Ko ju je Herman poslal v letu 1422 v Krapino, da bi se pobotala, je Elizabeta iz nepojasnjenih razlogov umrla. Najverjetneje se je je Friderik tako otresel, da bi zaživel z Veroniko. Herman ga je za kazen zaprl v stolp, Veroniko pa so obtožili čarovništva. Ker se je izkazalo, da je nedolžna, je niso zažgali, pač pa utopili. Friderika oče odtlej ni jemal resno in je vse upe začel polagati na njegovega sina, svojega vnuka Urha. Friderik pa je bil še naprej “enfant terrible”. V Beli Peči med Trbižem in Ratečami je zgradil graščino, kasneje poznano kot Belopeško gospostvo. Z nadzorom nad dolinami je ujezil Habsburžane in očetu zopet nakopal težave.
Prijateljica Barbara Voga, univ. dipl. zgodovinarka, se je poglobila v svojo soimenjakinjo, Barbaro Celjsko. Zapisala je nekaj o novejših dognanjih o eni najmočnejših srednjeveških žensk. Glede na njen zapis smo lahko ponosni, da je prihajala z ozemlja današnje Slovenije. Takole je zapisala:
“Barbara Celjska je bila ena najpomembnejših žensk srednjega veka. Bila je ogrska, rimsko-nemška in češka kraljica. Bila je hči Hermana II. in sestra Friderika II.”
Natančnega datuma njenega rojstva ne poznamo, predvidevanja pa so, da se je rodila okoli leta 1392. Zgodovinski spisi pišejo o tem, da se je poročila s Sigismundom Luksemburskim takoj, ko je postala polnoletna, kar pa pomeni, da je morala biti po kanonskem pravu stara najmanj 12 let. Ko je bila stara 4 leta, je izgubila mamo in postala polsirota. O samem otroštvu nimamo veliko virov, zato tudi ne vemo, kdo jo je vzgajal in kako je preživela otroštvo. Dejstvo pa je, da je pridobila odlično izobrazbo ‒ nadarjenost za upravljanje z denarjem in s posestmi.
Zanimivo je, da je govorila šest jezikov. Latinščina je bila univerzalen jezik, ki ga je obvladala tekoče, s husitskim plemstvom si je dopisovala v češčini in s katoličani v nemščini. Ukvarjala se je z zeliščarstvom, alkimijo in znala celo ponarediti zlato in srebro. Imela je odlično sposobnost, da se je znala prilagoditi tudi neugodnim razmeram. Imela je velike kompetence, ki jih ji je podelil Sigismund. On se je ukvarjal z evropsko politiko in ker je bil velikokrat odsoten, ji je zaupal vlado na Ogrskem. Bila je izredno dobra in sposobna vladarica in imela je velike posesti kot nobena kraljica pred njo. Prav ona je financirala moževe vojne pohode, ker jih sam ni bil zmožen plačati.
Barbari Celjski se je skozi zgodovino naredila ogromna krivica in je bila zaradi zarot proti njej imenovana kot črna kraljica. Njeno bogastvo je dišalo njenemu zetu, zato se je je bilo treba znebiti. To so naredili najlažje z dobro pripravljeno zaroto in javno objavljenimi lažmi. Vse poti zarote peljejo k njenemu zetu Albrehtu in rimsko-nemškemu kanclerju Kasparju Schilcku, pri njem so namreč po njegovi smrti našli veliko praznih listov s kraljevim žigom in podpisom. Izmislili so si legendo o Barbarini nezvestobi in o njenem razvratnem življenju. Po njeni smrti je o njej negativno pisal tudi Enej Silvij Piccolomini, kasnejši papež Pij II. O njej so pisali vse najslabše; o tem, kako naj bi se ukvarjala z okultizmom, alkimijo, imela naj bi harem mladcev, govorili so tudi o tem, da naj bi metala mladeniče z gradu v globino, ko se jih je naveličala, bila naj bi celo vampirka …
Najnovejše raziskave Slovakinje Daniele Dvorakove so poleg raziskav Rolande Fugger Germadnik postavile Barbaro Celjsko na pravo mesto v zgodovini. Dvorakova je predelala številne arhive, kronike, pisma ter v prvi vrsti sama želela napisati knjigo o črni kraljici, a ko se je lotila pisanja, se je negativna zgodba razsula, saj se je ob celotnem gradivu pokazala povsem druga Barbara.
Barbara Celjska je zadnja leta življenja preživela v izgnanstvu v Melniku na Češkem. Umrla je julija 1451 za kugo. Pokopali so jo v grobnici čeških kraljev v stolnici sv. Vida na praškem gradu. Kasneje so se vrstile številne prezidave in preseljevanja grobnic in s tem posledično so se njeni posmrtni ostanki izgubili.«
Celjski grofje pa so doživeli svoj zaton, ko so Ulrika II. (Urha) v letu 1456 ubili. Takrat so se Celjani za vedno poslovili in odprli Habsbužanom na široko vrata, da so vladali ljudstvu na Slovenskem vse do konca prve svetovne vojne.
Več o Celjskih grofih lahko preberete tule: https://www.pokmuz-ce.si/sl/razstave/stalne-razstave/grofje-celjski/
M. P.
