ČU-ČU-ČU V KRANJSKO GORO VOZI VLAK

Nekoč je bil prijazen vlak,
da vozil se z njim v planine je vsak.
Že mnogo let je od tedaj,
a zdi se, kot da bilo bi zdaj.
Ču–ču–ču, ču-ču–ču v Kranjsko Goro vozi vlak …

Železniška povezava Ljubljana‒Trbiž je bila zgrajena v letu 1870. Praktično v enem letu je graditeljem uspelo postaviti 102 km proge, na kateri sta bila dva predora in številni mostovi. Prvi vlak je prisopihal skozi Zgornjesavsko dolino 14. decembra leta 1870. Iz dimnika se je poleg pare po vsej dolini pokadilo upanje. Kranjska Gora je dobila pomembno povezavo s svetom, od Mojstrane do Rateč se je začel razvijati planinski turizem. Ljudje so dobili službo na železnici. V našo ozko ledeniško dolino je posijalo sonce. Vlak je pomenil začetek sodobnega turizma, bistveno je pripomogel k popularizaciji planiških skokov in poletov, ponujal je priložnosti in svobodo. Ponujal je razvoj. Ne čudi torej dejstvo, da je po 1. svetovni vojni italijanska vlada na vse načine lobirala, da bi bil t. i. jeseniški trikot pod njihovo oblastjo. Tako bi dobili Bohinjsko železnico in Zgornjesavsko dolino, ki je bila z železniško progo odlično povezana s svetom. Na srečo jim ni uspelo. Niso uničili naše pravljice.
Žal pa je to uspelo v nesrečnem letu 1965 takratni jugoslovanski vladi, ki se je odločila, da poleg še nekaterih drugih prog v Sloveniji ukine tudi progo po Zgornjesavski dolini. V letu 2003 je moj prijatelj, radijski novinar in glasbenik Marsel Gomboc pripravil izvrstno oddajo, v kateri je zdaj že pokojni Vid Černe iz Kranjske Gore povedal, da je bil konec prestavljen z 31. decembra 1965 na 31. marec 1966. Takrat naj bi namreč maršal Tito nameraval obiskati Planico in si ogledati planiške skoke. Kranjskogorci so se po navedbah Černeta ukinitvi proge odločno uprli. Zbrala se je delegacija predstavnikov vseh vasi takratne krajevne skupnosti Kranjska Gora. Odšli so v Beograd k Titu na obisk. Želeli so ga prepričati, naj vendarle spremeni svojo odločitev. Tito jih ni sprejel in tudi odločitve ni spremenil. Tako je torej 31. marca 1966, po končani tekmi v Planici, pred natanko štiriinpetdesetimi leti zadnji vlak odsopihal iz doline. Zadnja vožnja je bila točno opoldne, vlak pa je v slovo vso pot žalostno piskal. Je s seboj vzel tudi upanje? Ne. Tega nikoli ne bomo izgubili!

Več o tej progi lahko preberete tule: http://www.dar-radovljica.si/Prevoz/%C5%BDeleznica/Gradnja%20Gorenjske%20proge.pdf