KOZOLEC

Kozolec, včasih tudi “stog” ali “stoh”, je ena od slovenskih arhitekturnih posebnosti, ki jo najdemo skoraj po vsej Sloveniji, morda je ni le v Prekmurju in na Primorskem. Kozolci, nekdaj iz lesa, danes pa z betonskimi nosilci in z lesenimi latami so služili za sušenje trave ali poljščin. Navadno so jih postavljali na sončno in vetrovno lego. Kozolcev je več vrst, najzanimivejša pa sta zagotovo enojni in dvojni kozolec. Medtem ko so v Zgornjesavski dolini, na Sorškem polju in v okolici Kranja doma predvsem enojni ali stegnjeni kozolci, pa na Dolenjskem, na Koroškem, v Beli krajini, v Bohinju in še kje najdemo dvojne ali “toplarje”. Ti so med seboj povezani in tako še bolj uporabni in prostorni. Najbrž največ pozornosti med domačimi in tujimi obiskovalci zbudijo tisti iz Studorja v Zgornji Bohinjski dolini. Kozolci so značilni tudi za nekatere druge alpske in celo severne dežele, a tako lepih, kot jih najdemo pri nas, ni nikjer drugje po svetu. Skoraj vedno, ko peljem tuje goste po Sloveniji, sprašujejo, kaj je “Heuharfe” ali “hayrack”. Seveda ne gre le za uporabno leseno strukturo za sušenje trave in poljščin, pač pa za umetnost, arhitekturno posebnost in pomemben del slovenske kulturne dediščine. Boli me srce, ko vidim, da prelepi kozolci počasi propadajo, a ker je denar sveta vladar, ga za tisto, česar nujno ne potrebujemo več, navadno zmanjka.

Več o kozolcih lahko preberete tule: https://dk.um.si/Dokument.php?id=103642

M. P.