KRASNA SI HČI PLANIN

Soška pot je bila prva parkovna pot Triglavskega narodnega parka, saj je bila sistematično povezana in urejena z infrastrukturo že med leti 1989 in 2005. Povezuje naravne in kulturne znamenitosti med izvirom reke Soče in Kršovcem, kjer preide v sprehajalno bovško pot. Okoli 20 km poti predstavlja zanimiv izziv za pohodnike, ki jo navadno premagajo v dveh dneh. In kaj bomo srečali ob poti? Izvir reke Soče, korita Mlinarice, botanični vrt Julijana, Tožbarjevo domačijo in rudarsko cerkvico Device Marije Lavretanske v Trenti. Obiskali bomo Informacijsko središče TNP Dom Trenta. Seveda je zanimiva tudi cerkev sv. Jožefa v Soči, kjer je akademski slikar Tone Kralj skrivaj upodobil hudiča z Mussolinijevo glavo. Tu so še številna izhodišča v hribe – morda v dolino Lepeno, od koder se lahko podamo do Krnskega jezera in na vrh Krna. Med 1. sv. vojno se je tu zadrževal nemški nadporočnik Erwin Rommel, ki je sodeloval pri tako imenovanem »čudežu pri Kobaridu« oz. epskem preboju avstro-ogrske in nemške vojske. Preboj je pomenil zmago na soški fronti, za italijansko vojsko pa enega največjih vojaških porazov v zgodovini. Če se Italijanom zgodi kaj slabega, če npr. izgubijo nogometno tekmo, še danes rečejo: »Caporreto!« Tako namreč v svojem jeziku imenujejo Kobarid.  Rommel je požel vojaško slavo v 2. sv. vojni, saj je takrat kot general feldmaršal zaradi svojih izrednih taktičnih sposobnosti na afriškem bojišču dobil vzdevek »Puščavski lisjak«.

Ob poti morate pokusiti lokalne proizvode z Bovškega, med njimi prednjačijo zares kvalitetni siri. Ob poti pa boste seveda z našo pomočjo našli tudi zanimive gostilne z odlično kulinariko. Poznamo najboljše.  

Mi pa tokrat nismo odkrivali le bistre Soče. Zavili smo v Breginjski kot in se pomudili na najzahodnejšem delu naše domovine. Vas Robidišče je naš skrajni zahod. Vredno jo je obiskati, pokusiti kaj dobrega za pod zob ali pa skočiti v bližnjo, od Soče mnogo toplejšo Nadižo. Zaplavajmo skupaj pod Napoleonovim mostom, nato pa se odpravimo v Breginj. Breginj je zares lepa zahodna primorska vas, ki je imela od 16. stol. dalje pomembno vlogo pri varovanju meje med Beneško republiko in Habsburško monarhijo. Dolgoletna beneška uprava je vplivala tudi na upravljanje breginjske občine. Dvanajst najpomembnejših vaških mož je o gospodarskih in političnih temah razpravljalo na sredi vasi – »na goric« ali »na sosenj«, pod vaško lipo.

Za Breginj je bila zelo značilna beneškoslovenska ljudska arhitektura. Kraj je v 17. stol. prizadel požar, kasneje pa se je oblikovala podoba strnjene vasi, ki je svojo lepo arhitekturo obdržala vse od potresa leta 1976. Z mešanjem furlanske in alpske stavbne dediščine se je razvil poseben tip stavb, med katerimi so vodile ozke tlakovane poti oz. »landrone«. Značilna arhitekturna posebnost so bili ganki v dveh nadstropjih, ki so služili za sušenje pridelkov in shranjevanje predmetov, ter lesena zunanja stopnišča, ki so vodila na ganke. Po potresu so se od starega jedra ohranile le štiri domačije, ki ležijo v zaprtem elipsastem dvorišču, tako imenovani Ščirnov ograd. Ta del Slovenije boste najlepše doživeli, če ga obiščemo skupaj.

Mi smo se podali tudi v Javorco, pogledat cerkvico, ki so jo zgradili vojaki soške fronte med 1. marcem in 1. novembrom 1916 po svoji volji in na svoje stroške. Želeli so si miru, to je vrednota, ki je ni mogoče z ničemer zamenjati. Kot pove naša prijateljica in daleč najboljša vodnica v cerkvici, diplomirana zgodovinarka Petra Rovšček: »Zdravje ni vedno na prvem mestu. Vsi ti ubogi vojaki so bili zdravi, a potrebovali so nekaj sreče in so sanjali predvsem o najbolj temeljni vrednoti – molili so za mir.«

>Danes spominsko cerkvico Svetega Duha v Javorci so zgradili pripadniki 3. gorske brigade, borbene enote 15. korpusa, v čast in spomin na njihove tukaj padle tovariše. Cerkev je zasnoval dunajski umetnik in nadporočnik Remigius Geyling , organizacijo gradnje pa je prevzel poročnik Geza Jablonszky. Vojaki, mojstri različnih obrti so cerkev zgradili v spodnjem delu iz kamenja, v zgornjem iz lesa. Zunanjščino spomenika krasi 18 grbov dežel Avstro-Ogrske in grba Reke in Trsta. Vas zanima več? Z veseljem vam ustrežemo.

Ponujamo pa vam še dodatno dogodivščino – krožen pohod do izvira reke Tolminke. Z znamenito »kurukulo« se bomo zapeljali čez Tolminko in se po dobrih dveh urah vrnili na izhodišče. Če vas naše besede še niso prepričale, vas bodo v nadaljevanju zagotovo naše fotografije, ki razodevajo resnico o lepotah zahodne Slovenije.

Želite z nami?

Lahko vam pokažemo še stotere lepe kotičke od izvira reke Soče do Svete Lucije (Mosta na Soči). Obiščemo lahko številne slapove, med njimi tudi Boko, ki je najbolj vodnat slovenski slap, lahko se podamo po poti miru na Kolovrat, ki predstavlja muzej na prostem in govori o kruti soški fronti, lahko gremo na Kozlov rob in se pridružimo »Tminskim puntarjem«, lahko odkrivamo svetolucijsko kulturo in železno dobo ali pa se prepustimo čarovniji najnižje točke v našem Triglavskem narodnem parku in obiščemo dih jemajoča Tolminska korita.

Možnosti ob Soči je neomejeno, vse, kar potrebujete, je le, da nam pišete na info@sikult.si in nam sporočite svoje želje!