Dan samostojnosti in enotnosti

Dan samostojnosti in enotnosti

Dan samostojnosti in enotnosti

26. 12. 2021

Minilo je skoraj 1300 let, odkar se je karantanski knez Borut obrnil po pomoč k bavarskemu vojvodi Odilu …
Na današnji dan pred enaintridesetimi leti smo Slovenci naredili ključni korak pri uresničitvi tisočletnega sna – imeti svojo, neodvisno državo. 26. decembra 1990 so bili namreč razglašeni rezultati plebiscita, ki je potekal tri dni prej in kar 88,5 % vseh volilnih upravičencev se je izreklo za Slovenijo kot neodvisno in samostojno državo.
Na stičišču številnih, mnogo večjih narodov, kot smo Slovenci, nam ni bilo lahko obstati. Več kot tisočletje smo bili le del različnih, večjih političnih tvorb. Obdani z velikimi narodi smo težko ohranili in ubranili svojo narodno identiteto. Svojo pot smo sprva iskali in našli v kulturi. Zagotovo med velike korake lahko štejemo Trubarjev Katekizem in Dalmatinovo Biblijo iz 16. stoletja, pa Prešernov Sonetni venec iz prve polovice 19. stoletja, pa prebujenje naroda in čitalnice po letu 1848 ter tabore po letu 1867.
Našo pot so najprej tlakovali pesniki in pisatelji, ki so s svojimi deli sebi in svetu uspešno dokazali, da je slovenski jezik enakovreden največjim. Med pomembnimi ustvarjalci srednje Evrope najdemo tudi slovenske arhitekte, inovatorje na področju strojništva in matematike, letalstva in celo vesoljske tehnologije.
V gorah so naši predniki z Aljažem na čelu z gradnjo slovenskih poti in koč dokončno utrdili narodno identiteto. Čeprav 19. in začetek 20. stoletja nista prinesla tako željene samostojnosti, so se slovenski fantje v teh nemirnih časih izkazali tudi v vojaškem smislu. Le kdo ne pozna 17. pehotnega polka avstoogrske vojske, tako imenovanih ‘Kranjskih Janezov’, ki so branili Sočo, kdo ni slišal za pesnika in generala Rudolfa Maistra, ki nam je otel Štajersko, in kdo ne pozna TIGR-ovcev, ki so se borili za obstoj Slovencev na Primorskem?
In čeprav smo se po prvi svetovni vojni rešili nemščine kot uradnega jezika, smo morali vstopiti najprej v državo SHS, nato pa v Kraljevino Jugoslavijo. Nismo še bili dovolj pripravljeni, po drugi strani pa je nad našim narodom bdel meč tako s severa kot z zahoda. Težko bi v tistih časih ostali samostojni, pa čeprav so si številni prizadevali za to.
Naj počivajo v miru vsi, ki so med drugo svetovno vojno in po njej, umrli za svobodo. Naj počivajo v miru vsi, ki so se uprli ponemčenju ali italijanizaciji.
A tudi po drugi svetovni vojni še ni prišel čas za našo samostojnost, smo pa lahko hvaležni tistim, ki so ključno točko o pravici samoodločanja jugoslovanskih narodov že na drugem zasedanju AVNOJ-a zapisali v nastajajočo jugoslovansko ustavo.
In po tisočletju naporov, odkar so naši predniki postali podrejeni Bavarcem in posledično Frankom, odkar so se skozi čas na različne načine borili za obstoj in obstanek, je 26. decembra 1990 napočil dan, ko smo se jasno in enotno izrazili, da postanemo samostojni. In pol leta kasneje smo razglasili svojo državo, samostojno Slovenijo.
Kje pa smo danes? Upam, da nam ne zamerite, če težav, s katerimi se spopadamo v zadnjih časih, nikakor ne postavljamo ob bok tisočletnemu boju za obstoj slovenstva.
Slovenijo vidimo kot mlado demokratično državo na jugu srednje Evrope, ki še zori in se mora še marsičesa naučiti, a je po drugi strani v svetovnem merilu med uspešnejšimi. Marsikatero pot smo prehodili in marsikaj videli, a lepše dežele in lepšega življenja, kot je pri nas, nismo našli nikjer. Bodimo inovativni, delavni in pošteni do sebe in drugih, predvsem pa strpni do drugače mislečih, pa bo vse v redu. Medsebojno spoštovanje je poleg trdega dela ključ do uspeha.
Za konec pa vsem, ki imate radi našo deželo, jezik, kulturo in tradicijo, pošiljamo pesem, ki jo je Slovenski oktet tako lepo zapel:
https://m.youtube.com/watch?v=jJkCHm6NE9Y

M.P.

0 Comments

Leave Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Ta stran uporablja piškotke. več informacij

Če jih ne dovolite, stran morda ne bo delovala pravilno. Ali jih želite omogočiti?

zapri