Kako lepo je slišati 7. kitico Prešernove Zdravljice v čast našim izvrstnim športnikom ravno na dan slovenskega kulturnega praznika! Le kaj bi na to porekel Prešeren? Verjetno bi skupaj s prijatelji dvignil kozarec in brž sestavil nekaj verzov in rim, ki bi kot hvalospev prelepim žlahtnim rožicam ter našim mladeničem zaokrožil po svetovnem spletu.

»Torej drži, da ga je Prešeren dal veliko na zob?« bi me kaj hitro povprašali. Tako kot danes so tudi v času Prešerna ljudje radi posegli po žlahtni kapljici. Srečevali so se v gostilnah, kavarnah, žganjarnah in še kje. Pogovori, nazdravljanja, osvajanja, kdaj tudi hudi prepiri in celo pretepi so zaznamovali večere in noči. Razjarjeni Prešeren se je po takšnem večeru lotil slovničarjev, ki so z nejasnimi pravili grenili življenja, se dotaknil političnih tem, ki jih je krojila Metternichova absolutistična vladavina, odgovarjal provokativnemu Jerneju Kopitarju, pisal pisma prijateljema Čopu in Smoletu, predvsem pa je pisal poezijo, vredno svetovne slave.

S pomočjo Čopovega usmerjanja v romantično poezijo in odkrivanjem novih pesniških oblik je Prešeren v svojem t. i. zrelem obdobju utrdil svoje mesto v vrhu svetovne poezije. Vsebinska in oblikovna raznolikost ter neomajna zvestoba slovenskemu narodu delajo Prešerna največjega. Ker pa je pisal predvsem v slovenščini, je tako naš jezik povzdignil ob bok ostalim evropskim jezikom.

Pri Ribičevih v Vrbi je 3. decembra leta 1800 na svet prijokal France Prešeren. Ribičevina je bila tedaj po velikosti tretja kmetija v Vrbi. Starša sta upala, da bosta ohranila celotno domačijo in jo predala samo enemu dediču. Pri tem je vztrajala predvsem mati Mina, ki je prekašala moža Šimna tako po izobrazbi kot volji. V Vrbi naj bi se je prijel vzdevek »nemška salata«, saj je znala nemško, jezika pa se je naučila v beljaški nunski šoli. Zgodovina jo opisuje kot telesno šibko, a duševno močno, ponosno ženo, cerkveno pevko, veliko poznavalko Svetega pisma, vdana duhovstvu, a hkrati tudi zelo praktična. Medtem pa je bil Prešernov oče Šimen bolj tih, malce neokreten, a zelo čuteč človek.

Je bil Prešeren torej bolj podoben mami? Bil je precej občutljive narave, kar bi kazalo, da je bil bolj podoben očetu, vendar pa sta si bila z materjo zelo blizu. Poskrbela je, da se je France hitro začel šolati in postopoma pričel odkrivati različna znanja. Krepil se je njegov nepremakljiv dosleden značaj, prepoznavali pa so tudi njegovo izjemno nadarjenost. Franceta je zmotil vsakdo, ki je s svojimi besedami podcenjeval sočloveka. Tako je nekoč potožil svoji sestri Katri: »Srečal sem enega in sem ga pozdravil. Ni mi odvrnil. Saj njegov klobuk toliko velja kot moj.« Med prijatelji, sorodniki in znanci je veljal za prijaznega, skromnega, tihega in redkobesednega človeka. Ljudi je sprejemal takšne, kot so bili. Nikoli ni pričakoval prilagajanja, zato mu je bila vsakršna nesvobodnost zoprna. Naj nas ne čudi, da tudi žepne ure ni imel pripete na svoja oblačila z verižico, saj ga je le-ta preveč spominjala na verigo kot simbol zasužnjenosti.

Mladim se ob prebiranju Prešernovih pesmi zdi, da je bil pesnik osamljen. Težko bi rekli, ali je bil osamljen ali ne. Vemo, da je napisal tudi vesele, zabavljive pesmi, da tistih »kosmatih«, manj uglednih besedil, ki so jim v 19. stoletju rekli tudi »svinjepisje«, niti ne omenjamo. Zanje sicer ne moremo zagotovo reči, da jih je napisal Prešeren, vendar so po bolj ali manj zanesljivih pričevanjih Prešernovo delo. Zanje velja, da gre po večini za štirivrstičnice, ki opevajo nedolžna dekleta in njihove intimne predele. Res pa je, da je imel France le dva dobra prijatelja – Matija Čopa in Andreja Smoleta. Otroci se začudijo ob tem, ko jim povem, da je Čop utonil v Savi. To se jim zdi precej nenavadno. A hitro pojasnim, da v tistih časih mnogi niso znali plavati. Dodam, da ne vemo, ali je bilo njegovo neznanje plavalskih veščin res razlog za utopitev, namreč tudi Čopu so nekateri grenili življenje.

Da je bil Prešeren poln ljubezni, tega verjetno ni potrebno posebej poudarjati. Ni imel rad le poezije in deklet, v veliko veselje so mu bili tudi otroci. Tedaj pa se kar samo pojavi vprašanje: Pravite, da je imel rad otroke. Vemo, da jim je delil fige. Kaj ni čudno, da je imel sam kar tri nezakonske otroke? Tu navadno malce potihnem, potem pa hitim razlagati, da drži, da je imel Prešeren tri nezakonske otroke, ki jih je priznal šele na smrtni postelji, a hkrati to ne preseneča, saj naj bi bila v tistem času na Kranjskem kar tretjina otrok nezakonskih, na Koroškem pa celo polovica. Koliko to pomiri mlade duše, ne vem, zato jim rečem, da sem prepričana, da je kljub vsemu (ne)znanemu imel rad svoje otroke, morda le ni bilo priložnosti, da bi jim to pokazal.

»Kaj menite, koliko knjig pa je napisal Prešeren?« Odgovori se gibljejo med petdeset in sto. Ko odločno odkimavam, se v zadnji klopi najde nekdo, ki zakriči eno. Res je. Prešeren je napisal eno samo knjigo. In to izvrstno – Poezije, ki so izšle leta 1847.

Kaj ni malce nenavadno, da praznujemo dan Prešernove smrti ne pa dan rojstva? Kaj nismo Slovenci res malce čudni, se pošalim. Kdor zagovarja, da moramo proslaviti Prešernov rojstni dan (tako kot to sicer tudi počnemo), ta bo glasoval za 3. december, kdor pa je mnenja, da šele ob iztekanju življenja lahko »pogledamo nazaj« in ocenimo svoje dosežke, bo glasoval za 8. februar. Da bo volk sit in koza cela – 3. decembra je ta veseli dan kulture, 8. februarja pa Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Ne drži, da Prešerna niso cenili za časa njegovega življenja. Janez Bleiweis, urednik Kmetijskih in rokodelskih novic, ga je razglasil za največjega pesnika tistega časa. Leta 1850, torej leto dni po njegovi smrti, pa so bila njegova dela zapisana v prvih šolskih čitankah. Res pa je, da je velik pomen Prešeren pričel pridobivati v 2. pol. 19. stol., za kar so zaslužni predvsem Fran Levstik, Josip Stritar in Josip Jurčič.

Za konec pa še pesnikova upodobitev, za katero vemo, da je nastala po spominu, saj za časa pesnikovega življenja ni obstajala. Najstarejši posmrtni portret je nastal leta 1850 po spominu Franza Kurza von Goldensteina. Prešeren je vedno dejal, da se bo dal naslikati takrat, ko se bo poročil. Tega dneva ni dočakal.

Vsakokrat, ko beseda nanese na Franceta Prešerna, me navda poseben občutek, prepojen s ponosom biti Slovenka. Čeprav ne mine leto, da se ne bi posvetili Prešernu, prebirali Poezij, si o njem podelili mnenja, prisluhnili kulturni prireditvi, pa se vsakič zavem neke nove veličine našega poeta. Mnogo vemo o njem, marsikaj pa je častitljivi gospod odnesel s seboj na oni svet. Meni je pustil močno zavedanje pomembnosti slovenskega naroda in naše kulture. Njegova pokončnost do vseh, ki so mu tako na poklicnem, pesniškem kot tudi zasebnem življenju želeli škodovati, mi daje moči in upanja, da bo dobro poplačano. Njegove pesmi zagotovo najlepše zvenijo v slovenskem jeziku, kjer dvojina poudari bližino dveh, udarni pridevniki označijo najmočneje, metafore zazvenijo najlepše … Zato je največji!

Pa se ob koncu ponovno vrnimo k slovenski himni. Naj se jo čim večkrat sliši – bodisi ob zmagi naših športnikov bodisi ob državnem prazniku. Morda pa ji prisluhnemo preprosto zato, ker nosi najčistejše sporočilo sveta.

M. C. Z.

Knjižni viri:

Igor Saksida: Prešeren.doc. Ljubljana: Rokus. 2004.

Spletni viri:

http://www.preseren.net/slo/2-4_o_casu_prostoru.asp (Dostop: 7. 2. 2022.)

https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi463215/ (Dostop: 7. 2. 2022.)