»V davnih časih so v naše kraje zašli velikani. Sklenili so, da si tukaj ustvarijo domovanje. V triglavskih dolinah so si z mahom postlali mehka ležišča med gozdovi in belimi skalami. K vzglavju so zvalili velikanske kamne, iz katerih je nastal Triglav. Prvi med velikani si je izbral dolino Vrata in jo zaključil z mogočno steno. Ko si je zaželel bistre studenčnice, je s prstom dregnil v pobočje in iz njega je privrel slap Peričnik. Drugi je legel v samotno dolino Kot, tretji si je uredil svetlo in široko dolino Krmo.«

S takšnimi zgodbami so si ob topli kmečki peči naši predniki krajšali dolge zimske večere. Vso to množico pravljic, pripovedk, bajk in legend je v prvi polovici prejšnjega stoletja zbral in v Triglavskih pravljicah zapisal na Dovjem živeči mladinski pisatelj Mirko Kunčič. Pričujoči zapis je iz Triglavskih pripovedk, ki so priredba omenjenih pravljic avtorjev Metke Kern Trček in Franceta Voga.

Tako so si nastanek doline Vrata predstavljali nekoč. Kaj pa vidimo danes? Dolina Vrata je značilna ledeniška dolina, ki jo je v ledeni dobi izdolbel premikajoči se ledenik. Začne se takoj za naseljem Mojstrana in končuje z mogočno Triglavsko severno steno. Južno jo zapirata skalnati Cmir in Črna gora. Ta je vse do vrha porasla s temnim smrekovim gozdom, po čemer je tudi dobila svoje ime. Na nasprotni strani je kopica dvatisočakov, začenši z Vrtaškim Slemenom, sledijo Vrh nad možici, Kukova špica, Škrnatarica, Dovški križ, Oltar, Rokavi, malo odmaknjena Škrlatica, Dolkova špica in zaključuje masivni Stenar. V dolini sta poleg manjših dva večja vodna vira – Triglavska Bistrica in slap Peričnik. Danes je dolina Vrata pomembna predvsem kot izhodišče za pot v Triglavsko pogorje in je del Triglavskega narodnega parka.

Kako pa je bilo nekdaj? Niso prvi obiskovalci doline zašli vanjo šele po naselitvi vasi Dovje pred skoraj tisoč leti (1033). Pred naselitvijo Slovanov so ta del Evrope naseljevala keltska plemena. Njihove gene Slovenci še vedno nosimo v sebi. Po vseevropskih raziskavah jih je kar 40 %, slovanskih pa le 30 %. Kelti pa so bili izdelovalci odličnega železa, znanega kot noriško železo in zanj je bilo treba poiskati železovo rudo. Te je bilo nekdaj po meliščih gorenjskih gora obilo. V pogovoru mi je nekoč Janez Bizjak, nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka, dejal, da so na Njivicah na Vrtaški planini nad Mojstrano našli sledi, ki bi lahko potrjevale trditev, da se je tod v tistih časih pridelovalo železo.

Seveda ni naključje, da so bavarski Freisinški škofje, prvi lastniki dovške posesti (1033–1803), v 13. stoletju na področje sedanje Mojstrane naselili pet kmetov z znanjem izdelovanja železa. Ti so se preživljali s kmetovanjem, dajatve pa so plačevali z železom. Rudo so kopali v Vratih, v Požarju, nasproti Cmira. Topili so jo v preprostih pečeh, imenovanih »na volka«. To so bile do meter visoke okrogle peči iz kamna in ilovice, v katere so v plasteh nasuli oglje in železovo rudo. Po končanem topljenju so peč podrli in iz nje potegnili »volka«,  zmes železa in odpadne žlindre. S kovanjem se je nato žlindra odstranila in železo je pridobilo zahtevane lastnosti.

Ko so v 15. stoletju v Italiji za proizvodnjo železa iznašli visoko peč ali po naše plavž, je proizvodnja železa skokovito porasla. Plavž je kmalu stal v skoraj vsaki gorenjski vasi. Tudi v Mojstrani je stal. Pismenih virov o njem ni, je pa na obrežju Bistrice ostalo veliko za plavž značilne žlindre. Plavž je stal na koncu vasi na samem vstopu v dolino Vrata. Ko je rude v Vratih zmanjkalo, so na mestu plavža nastale fužine. Voda iz jezu na Bistrici, ki je prej hladila plavž, je sedaj gnala tri velika kovaška kladiva. Kovali so surovo železo iz jeseniških visokih peči.

Proizvodnja in predelava železa sta zahtevali velike količine oglja. V Vratih je bilo dovolj primernega lesa. Še danes lahko najdete na desetine kopišč, kjer značilna, od delcev oglja, črna barva tal kaže, kje so oglje kuhali.

Leta 1880 je bilo zaradi novih železarskih tehnologij delo v fužinah ustavljeno. Pa stavbe niso dolgo samevale. Leta 1889 se je v Mojstrano pripeljal ing. Pius Amman iz okolice Dunaja, jih odkupil in začel graditi cementarno. Kreda, najboljši material za izdelavo cementa, se je nahajala le malo naprej v dolini. Danes je na mestu izkopa idilično jezerce Kreda. Leta 1893 je bila cementarna dokončana in pogled v dolino Vrata so zaprli visoki tovarniški dimniki. Danes smo veseli njene ustavitve leta 1932. Vzrok je bil sovražni prevzem trboveljske cementarne ob svetovni ekonomski in gospodarski krizi. Mojstranški cement je bil izredne kvalitete in je hitro zaslovel po svetu. Vgrajen je v Sueškem prekopu in v Singapurski trdnjavi.

Že prvi naseljenci vasi Dovje v 11. stoletju so hitro ugotovili, zakaj se da uporabiti »nekoristni gorski svet«. Tja so na pašo zaganjali velike trope ovac, saj jih je vsaka kmetija imela po sto in več. Stoletja se je pod obronki vrhov nad dolino Vrat paslo po 2000 ovac. Kmetije so imele vzdolž reke Bistrice izkrčene planinske travnike – rovte in postavljene hleve in stanove. Tu so ovčarji zvečer in zjutraj ovce pomolzli in jih potem odgnali past v bregove. Čez dan pa so iz mleka pridelovali sir. Žal danes teh rovtov skoraj ni več. Po opustitvi ovčereje jih je pogoltnil gozd. Ohranilo se je zgolj nekaj objektov, danes predelanih v vikende. To so bili časi, ko je bilo ovčjega sira v izobilju in kravjega nihče niti jesti ni hotel.

Zaradi kraškega sveta so vodni viri v dolini ali le malo nad njo in zato planinski pašniki za govedo niso primerni. Na Vrtaški Planini nad Mojstrano se govedo pase šele kakšnih 200 let. Od takrat, ko so kmetje v vrtače na Planini nanosili ilovico in  jih s tem zatesnili. Nastala so močila, v katerih se zbirata snežnica in deževnica. Planina je še vedno v uporabi. Se pa že od njenih začetkov na njej pase le nemolzno govedo.

Dolina Vrata ima tudi svojo lovsko preteklost. Po avstro-ogrskih zakonih je vsak, ki je imel zaokroženo zemljišče v velikosti 100 ha, na njem lahko uveljavljal svoje lovišče. Toda takšnega lastnika v Vratih ni bilo. Lastniki parcel so se združili in celotno dolino dali v najem lovskemu zakupniku. Ti so potem za svoje goste prirejali velike lovske pogone. Na Dovjem in v Mojstrani je bilo nekaj prestižnih zgradb postavljenih prav za te priložnosti. Lovišče je imelo seveda tudi svojega lovskega čuvaja, ki je imel najboljšo službo v dolini. Ko je prišel čas lova, so seveda takoj priskočili na pomoč kot gonjači tisti, ki so tudi ostalo leto skrivaj zahajali v lovišče. Ravbšicanje ali divji lov je bil v preteklih časih mnogo bolj priljubljen kot gorništvo. K lovskemu zakupništvu je treba dodati, da je bila lovska zakupnina tako visoka, da so kmetje z njo lahko plačali davke.

Leta 1870 je bila zgrajena gorenjska železnica Ljubljana–Trbiž. Z njo se je začela v Vratih in širše v Julijskih Alpah doba gorništva. Triglav je hitro postal evropsko poznana gora. V njegovi okolici so začeli postavljati prve planinske postojanke in nadelavati dostopne poti. Prvenstvo pri tem je imel avstrijsko-nemški DÖAV. Začel se je boj za prevlado nad našimi gorami. Toda Slovenci smo imeli moža, ki je v tem boju znal zmagati. Leta 1889 je v dovško faro prišel župnik Jakob Aljaž. Mož mnogih talentov in sposobnosti, predvsem pa prepričan Slovenec. In sadovi njegovega dela so bili kmalu vidni. Leta 1896 je postavil prvi manjši planinski koči v Vratih in na Kredarici. Leta 1904 je zgradil prvi Aljažev dom v Vratih, leta 1909 pa Triglavski dom na Kredarici. Leta 1910 je v Vratih postavil nov Aljažev dom na drugi lokaciji, ker je prejšnjega spomladi leta 1909 porušil snežni plaz izpod Škrlatice.

S tem je triglavsko pogorje odprl tudi za slovensko govoreče gornike. V že zgrajenih nemških kočah: Dežmanovi (sedaj Staničev dom) in Maria Terezija (sedaj Planika) zanje ob prisotnosti Avstrijcev ali Nemcev prostora ni bilo. To je izkusil tudi sam dovški župnik Jakob Aljaž ob priliki, ko so ga neprijazno odslovili iz Dežmanove koče. Aljažev odgovor sta bila najvišje ležeča Triglavska koča in pozneje Triglavski dom.

Leta 1914 se je začela prva svetovna vojna. Tudi v Vratih je divjala. Frontna linija med Italijo in Avstro-Ogrsko je tekla od prelaza Luknja, ki razmejuje dolino Vrata od doline Trenta in se po pobočjih med Bovškim Gamsovcem in Stenarjem dvigala proti Križu. Ostanki bojnih linij so še vedno vidni. Štiri leta so vojaki v nečloveških zimskih razmerah vztrajali v njih. Štirinajst dni bojev in potem štirinajst dni počitka na Dovjem ali v Mojstrani. Bili so na počitku in hkrati vojaška sila na zadnji obrambni črti, ki se je vila med pobočji nad Dovjem, čez Mojstrano in na drugi strani visoko v strmine Mežakle.

Vsak prostor in čas imata svoje junake. To so ljudje, katerih imena se ohranjajo iz generacije v generacijo. Tudi Vrata jih imajo. Prvi med njimi je vsekakor ta, ki mu na nagrobniku piše:

»Vsako jutro v zarji novi naši zažare vrhovi.

Gledajo, kdaj prideš spet, ki si bil jim varuh svet,

naš triglavski kralj Matjaž, župnik z Dovjega, Aljaž.«

Pa nam ni dal samo vseh svojih planinskih gradenj. Ko je leta 1895 na vrhu Triglava postavil stolp, je iz te najvišje slovenske gore naredil simbol slovenskega naroda. Simbol, ki nas druži še danes. Simbol, ki je preživel vse viharje: vremenske, vojne in nacionalne. In tudi tisti, ki so njega in njegov stolp najbolj preganjali, so ga začeli že za časa njegovega življenja ceniti in spoštovati. Dokaz za to je, da so njegova dela ohranila njegovo ime tudi v času največje preizkušnje slovenskega naroda – med drugo svetovno vojno.

Naslednji junak doline Vrata je Jera Peterman. Po rodni Vahovi kmetiji na Dovjem so jo vsi imenovali Vahica. Vsa poletja je preživela v Vratih, kjer je po obronkih okoliških gora pasla svojo čredo ovac. Rada je svoje ovce nadzirala z višine in sčasoma postala njihov največji poznavalec. Ona je Jakobu Aljažu pokazala, kje naj postavi novi Aljažev dom, ko je prejšnjega zasul in podrl snežni plaz. Tu stoji še danes. Svojo največjo slavo pa je dosegla, ko je v lesenih coklah preplezala Stenar. O tem podvigu je pisal tudi Planinski vestnik in vsi tedanji časopisi. In še enkrat se je izkazala. Iz polic pod Škrlatico je rešila zaplezanega in vpijočega na pomoč, Joža Čopa. Ta takrat še ni bil širše poznan, je pa leta 1945 pri petdesetih letih skupaj s Pavlo Jesihovo preplezal zadnji problem v Triglavski severni steni – Centralni steber. Od tedaj je le-ta poimenovan Čopov steber. Pavla Jesih je iz imena izpadla zaradi takratnih političnih razmer.

Kot tretjega bi omenil Jozlna. Njegovo ime je na hiši »Hostel pr Jozlnu«, ki se nahaja poleg Slovenskega planinskega muzeja. Tudi on je v Vratih pasel svoje ovce in pridelan sir in skuto sproti prodajal gornikom in izletnikom. Leta 1902 je z zaslužkom postavil gostilno Peričnik, ki je pozneje prišla v druge roke. Pred zgraditvijo sedanjega muzeja je v tej hiši gostovala Triglavska muzejska zbirka. Jozl je bil Jože Jakelj, najstarejši sin s Klančnikove domačije na Dovjem. Bil je tudi stric moje matere. Z očetom sta se sprla zaradi lastništva domačih ovac in Jozl je domačijo in njeno nasledstvo za vedno zapustil. Po njem sem imenoval čudovit kamniti obraz v Stenarju, ki mi ga je uspelo fotografsko ovekovečiti ob pravih časovnih in vremenskih okvirih. Slika je bila pred par leti na razstavi »Kamniti obrazi Julijskih Alp« Andreja Žemve in bo tudi ovekovečena v istoimenski knjigi.

Če Jakob Aljaž uokvirja prihodnost doline Vrata, sta druga dva junaka predstavnika neke pretekle, skoraj tisočletne, zgodovine, ki se ne bo nikoli več ponovila. Zgodovine, v času katere so Vrata vrvele od množice marljivih in skromnih ljudi, ki so v njih služili za preživetje. Začenši z iskalci in topilci železove rude, drvarji, oglarji, nabiralci raznih zelišč in gozdnih sadežev, lovskimi čuvaji, lovci, gonjači in divjimi lovci, sekači stavbnega lesa in tesarji, pastirji in sirarji, kopači krede in seveda furmani, ki so vso to bogastvo doline Vrat dostavljali tja, kamor je bilo potrebno. Nekateri med njimi, ki niso imeli svojega doma, so v Vratih preživeli tudi zimo. Celo kakšen otrok se je v tem času rodil v globoko zameteni dolini. Kako so živeli ti naši predniki, si danes niti predstavljati ne moremo več.

Naj na koncu dodam, da se bo tudi letošnje leto zapisalo v kroniko te doline. Po mnogih letih pričakovanj se je končno zgodilo. Cesta v Vrata je dobila asfaltno prevleko. Lahko bomo spet šli peš po vijugasti cesti v skoraj ravno dolino. Ali, kot je dejal naše gore list, ki je dosegel takšen položaj, da ga je pred vrati Hotela Triglav v Mojstrani, kjer je bil občni zbor planinskega društva, čakala črna limuzina: »Pa hodite peš, kot sem jaz v svoji mladosti, pa se ne bo kadilo izpod koles do vrha smrek in čez!«

Zelo ekološko se to sliši danes, kajne?!

Zapisal: France Voga, za 6. čezmejno srečanje v Vratih, 18. junija 2022.